Slovensko sodniško družbo je dne 18. 3. 2021 skupaj s sedmimi sodniki Republike Slovenije na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti več členov Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) in 53. člena Zakona o sodniški službi (ZSS). Gre za tiste določbe ZSPJS, ZUJF in ZSS, ki urejajo uvrstitev sodnikov rednih sodišč Republike Slovenije v plačne razrede, dodatke in povračila stroškov ter nekaterih drugih prejemkov, do katerih so upravičeni sodniki rednih sodišč Republike Slovenije.
Pobudniki namreč na podlagi analize sedanjega sistema ureditve na tem področju ter primerjave navedenih prejemkov sodnikov s prejemki funkcionarjem drugih dveh vej oblasti ter z navedenimi prejemki javnih uslužbencev menijo, da je zakonska ureditev Republike Slovenije na tem področju v nasprotju z 2. členom (načelo pravne države), 3. členom (načelo delitve oblasti in enakovrednosti vseh treh vej oblasti), 14. členom (enakost pred zakonom – prepoved diskriminacije), 23. členom (pravica do sodnega varstva) in 125. členom (neodvisnost sodnikov) Ustave Republike Slovenije. Pobudniki so se s tem odločili za uporabo pravnega sredstva, ki jim ga omogoča Zakon o ustavnem sodišču (ZUS), saj po več letih pozivanja pristojnih institucij k ustrezni ustavni ureditvi položaja sodnikov, niso bili uspešni.
Načelo enakosti, ki izhaja iz 14. člena Ustave RS, je eno temeljnih ustavnih načel, ki zagotavlja pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava (t. i. enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Načelo enakosti zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake različno. Funkcionarji vseh treh vej oblasti (zakonodajne, izvršilne in sodne) morajo biti v svojih položajih izenačeni. Primerjalne analize pa so dejansko pokazale izrazita nesorazmerja. Upoštevaje osnovno plačo in dodatke prejemajo sodniki v povprečju za 7 – 8 plačnih razredov manj v primerjavi s funkcionarji ostalih dveh vej oblasti. Povprečne plače funkcionarjev zakonodajne in izvršilne oblasti so na tako visoki ravni kot so plače vrhovnih sodnikov svetnikov, ki veljajo za največje pravne strokovnjake. To pomeni namerno degradiranje sodstva in ustvarjanje neustavnega položaja. Zgolj za ponazoritev – podatek o bruto izplačilih (bruto osnovna plača skupaj z vsemi dodatki) na sodnika na Okrajnem sodišču v Ljubljani znaša v povprečju 3.150,95 EUR, kar je le 1,5-kratnik povprečne bruto plače v republiki Sloveniji. Povprečna bruto plača sodnika v RS pa predstavlja le 1,91-kratnik povprečne bruto plače v državi.
Poleg tega je s podpisom Aneksa št. 12 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) v decembru 2018 prišlo pri javnih uslužbencih do uvrstitve novih dodatkov in povišanja vrednosti obstoječih dodatkov in drugih prejemkov ter povračil stroškov, kar je povzročilo, da sodniki iz tega naslova, pri tistih dodatkih, ki jih sodniki sploh prejemajo, od tedaj dalje prejemajo dejansko nižje dodatke kot javni uslužbenci, pa čeprav gre za isto vrsto dodatkov. Zakonodajalec je torej uredil enake položaje različno, kar je privedlo do povsem neutemeljene in nerazumne neenakosti, saj so dodatki in povračila stroškov v zvezi z delom (kamor sodi tudi nadomestilo za primer bolezni) določeni za primere, ki so tako pri javnih uslužbencih kot pri sodnikih enaki. Ureja se povsem enake položaje, zato jih je potrebno tudi obravnavati in ovrednotiti enako, razen če obstaja za razlikovanje utemeljen razlog. Sodniki prejemajo nižji položajni dodatek od javnih uslužbencev, nižji dodatek za delo v posebnih pogojih od javnih uslužbencev, manjšo odpravnino ob upokojitvi od javnih uslužbencev, neenakost je pri jubilejnih nagradah, saj sodniki nagrade za 40 let delovne dobe ne prejmejo, prejemajo nižji regres za prehrano in nižje nadomestilo za primer bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, saj prejmejo le 80% plače sodnika v preteklem mesecu. V vseh navedenih primerih so torej plačila oziroma povračila stroškov in drugih prejemkov v zvezi z delom za sodnike urejena drugače in določena v nižjih zneskih in odstotkih kot za javne uslužbence, pri čemer za razlikovanje v škodo sodnikov ne obstoji noben ustavno dopusten razlog.
Finančni položaj sodnikov torej ne le da ni primerljiv s funkcionarji ostalih dveh vej oblasti, temveč ni primerljiv niti s položajem javnih uslužbencev, saj jih slednji zaradi navedenih sprememb ne le dosegajo, temveč celo presegajo v finančnih prejemkih za svoje delo. Pri tem je opravljanje sodne funkcije opravljanje ene od funkcij oblasti, ki ji je zagotovljen poseben ustavni položaj, pristojnosti in odgovornosti sodnikov so ustavna kategorija, temelj demokratične družbe in temelj vladavine prava in človekovih pravic. V RS pa se je vzpostavil tak sistem, ki je navedeno ustavno kategorijo porinil nižje ne le od funkcionarjev ostalih dveh vej oblasti, temveč nižje od večine javnih uslužbencev.
V vsem tem času so SSD in sodniki na različne načine skušali doseči odpravo navedenega neustavnega položaja v Republiki Sloveniji. Na neustavni položaj so Vlado RS in Državni zbor opozarjali Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodni svet in SSD. Argument ostalih dveh vej oblasti je bil vedno v tem, da bi se z drugačno ureditvijo finančnega položaja sodnikov poseglo v enotni plačni sistem. Že zgolj dejstvo, da se s to pobudo izpodbijajo kar trije zakoni, ki urejajo finančni položaj sodnikov ter da so dodatki in drugi prejemki funkcionarjev in javnih uslužbencev (različno) urejeni tudi v drugih zakonskih predpisih in v KPJS, jasno kaže, da nikakor ne gre za enotni plačni sistem. Področje plač zaposlenih v javnem sektorju dejansko ni v celoti urejeno v enem sistemskem zakonu, ampak je del plačila pri javnih uslužbencih prepuščen tudi regulaciji med socialnimi partnerji, pri ostalih funkcionarjih pa so plačila prav tako urejena v zakonih s področja njihovega delovanja (ZPos). Ne gre tudi spregledati, da je imel zakonodajalec, če bi resnično zasledoval cilj enotnosti ureditve plač v javnem sektorju,1 možnost, da pravice vseh zaposlenih v javnem sektorju (in s tem tudi sodnikov) uredi enotno in v enakih položajih enako, ne glede na to, da so te pravice urejene v različnih predpisih in kolektivni pogodbi. Finančni položaj v katerega so preko celotnega opisanega sistema uvrščeni sodniki, zato ne prestane niti testa razumnosti niti testa stvarnosti obravnavanja enakih položajev neenako, saj kot izhaja iz opisanega, ureditev finančnega položaja sodnikov ni v nikakršni razumni povezavi s stvarjo, ki se ureja, ampak je z dano ureditvijo zaradi njegove nestvarnosti treba označiti sistem, ki izhaja iz izpodbijanih zakonskih določb kot samovoljen in zato nedopusten.
Vse do sedaj navedeno pa ne povzroča le protiustavne neenakosti, opredeljene v 14. členu Ustave, ki se kaže v kršitvi tako prvega kot drugega odstavka 14. člena Ustave, temveč posega tudi v bistvo neodvisnega delovanja sodstva, ki je opredeljeno v 23. in 125. členu Ustave. Gre torej tudi za kršitev 23. in 125. člena Ustave, s tem pa tudi za kršitev 2. in 3. člena Ustave. Vsak poseg, za katerega se izkaže, da nedopustno posega v neodvisnost sodstva (ki zajema tudi materialno neodvisnost, o čemer so se izrekle sedaj že vse pristojne mednarodne institucije), nedopustno in protiustavno posega tudi v sam obstoj Republike Slovenije kot pravne države (2. člen Ustave) ter v načelo delitve oblasti (3. člen Ustave).