Kodeks sodniške etike

UVOD

Kodeks sodniške etike je soglasno sprejel Občni zbor Slovenskega sodniškega društva. Kodeks vsebuje sodnikove poklicne in etične zapovedi, ki so zapisane v obliki načel. Gre za elementarna načela, glede katerih se ni težko strinjati. Kljub temu pa je v konkretnih primerih pogosto težko oceniti, ali določeno stanje, sodnikovo ravnanje ali obnašanje predstavljajo tako resno grožnjo sodniškim dolžnostim, da terjajo sodnikovo samoomejevanje oziroma neodvisno preiskavo in ukrepanje. Vprašanje je, kdaj na primer prijateljstvo postane nedovoljen vpliv ali vsaj vzbudi videz neustreznosti.

Da bi sodniki bili seznanjeni, kaj se lahko obravnava kot kršitev sodniških dolžnosti, je vsako načelo Kodeksa sodniške etike podprto s komentarjem. Kodeks na ta način predstavlja konkretno navodilo sodnikom, kako naj oziroma kako naj ne ravnajo v službi in izven nje. Čeprav kodeks zavezuje le člane Slovenskega sodniškega društva, v katerega se sodniki povezujejo prostovoljno, pa bodo zapisana etična načela in praktični standardi lahko uporabljeni tudi kot relevantno razlagalno merilo formalno zavezujočih pravil, ki jih morajo upoštevati pristojni državni organi, ki skrbijo za uveljavljanje sodnikove neodvisnosti in odgovornosti.

Kodeks sodniške etike ni namenjen le sodnikom, pač pa tudi širši javnosti, ker pojasnjuje, kaj lahko pričakuje od sodnikov. Kodeks je torej tudi sredstvo, s katerim bo tistim, katerih pravice naj bi varovala sodišča in sodniki, zagotovljeno jamstvo, da bo to varstvo neodvisno, nepristransko in učinkovito.

ALEŠ ZALAR, predsednik Slovenskega sodniškega društva (1997-2001)

 

KODEKS

PREAMBULA

V prizadevanju, da bi z izpolnjevanjem poslanstva, ki ga sodnikom nalagajo ustava in zakoni, čimbolj uspešno pripomogli k varovanju in utrjevanju ustavnosti in zakonitosti, da bi podrobneje opredelili obseg in vsebino svoje odgovornosti za opravljanje sodniške funkcije in pomagali pri oblikovanju osebnosti sodnika kot visoko strokovnega, neodvisnega, nepristranskega in osebnostno neoporečnega nosilca sodne oblasti, se sodniki zavezujemo, da bomo ravnali po načelih Kodeksa sodniške etike, ki ga je sprejel občni zbor Slovenskega sodniškega društva 8. junija 2001 v Ljubljani.

 

I. KODEKS

Kodeks sodniške etike je zapis najpomembnejših načel, po katerih se ravna vsak sodnik.

Komentar

Kodeks sodniške etike vsebuje sodnikove poklicne in osebne etične zapovedi, ki so zapisane v obliki načel. Ta načela temeljijo na splošni predstavi, da morajo sodniki tako individualno kot kolektivno spoštovati častnost in ugled sodniške službe in si prizadevati za krepitev zaupanja javnosti v sodstvo. Etična načela, zapisana v kodeksu, morajo biti interpretirana in uporabljena v skladu z ustavnimi načeli in določbami, zakoni in relevantno sodno prakso. Kodeks je oblikovan tako, da v vseh načelih varuje različne vidike sodnikove neodvisnosti, nepristranskosti in usposobljenosti, ki so ključni za pravico vsakogar do poštenega, pravičnega in učinkovitega sodnega varstva.

Kodeks opredeljuje delovanje in obnašanje sodnikov. Njegova načela so za vse sodnike obvezna, saj določajo temeljne etične standarde. Kodeks je zapis najpomembnejših etičnih načel, kar pomeni, da niso našteta izčrpno. Sodnik se zato ne ravna le po kodeksu, pač pa tudi po splošno priznanih etičnih standardih.

Kodeks ni sprejet z namenom, da bi bila njegova načela uporabljena kot podlaga za uveljavljanje sodnikove kazenske ali civilne odgovornosti. Zapisana načela bi bila zlorabljena, če bi se nanje sklicevale stranke in njihovi pooblaščenci v sodnih postopkih zaradi pridobivanja prednosti v teh postopkih.

 

II. NEODVISNOST

Sodnik vzdržuje in varuje svojo neodvisnost in neodvisnost sodstva in ne dovoljuje nobenih posegov, ki bi lahko ogrozili neodvisno opravljanje sodniške funkcije.

Komentar

Kodeks povezuje sodniško etiko s konceptom sodniške neodvisnosti. S poklicnega stališča mora vsak sodnik delovati v skladu s položajem nosilca državne oblasti in na način, ki se pričakuje od najbolj odgovornih državljanov. S skrbnostjo, vestnostjo, prizadevnostjo in strokovno pozornostjo izpolnjuje svoje poklicno poslanstvo. Hkrati pa z neoporečnim obnašanjem, ki ga zagotavlja z obvladanim vedenjem, pokončnostjo in z varovanjem osebnega dostojanstva vsakogar, skrbi za spoštovanje osebnih etičnih zapovedi. Sodnikov poklicni in osebni ugled je jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva.

Sodnik mora biti sposoben izvrševati sodniško funkcijo neodvisno od socialnih, ekonomskih, političnih ali drugih zunanjih pritiskov, hkrati pa mora biti neodvisen tudi od ostalih sodnikov in nosilcev sodne ter pravosodne uprave. Kodeks zato poudarja, da sodnik ne sme dovoliti nobenih posegov v neodvisnost, torej tudi ne tistih, ki bi ogrožali njegov status oziroma položaj (statusna neodvisnost).

Kodeks v okviru načela neodvisnosti opredeljuje tudi pomen sodnikove materialne oziroma funkcionalne neodvisnosti. Gre za neodvisnost od kakršnihkoli neposrednih ali posrednih navodil, vplivov, spodbud, groženj, pritiskov ali vmešavanj v proces sodnikovega odločanja ne glede na to, od kod in iz katerih razlogov taki nedovoljeni posegi izvirajo. Procesna narava razmerij med višjimi in nižjimi sodišči, ki se lahko kaže v mnenjih ali navodilih višjih sodišč, sprejetih na podlagi ustreznega pravnega sredstva, ne ogroža sodnikove funkcionalne neodvisnosti po tem kodeksu.

Funkcionalna neodvisnost sodstva je omejena z načelom ustavnosti in zakonitosti. To pomeni, da si sodstvo svojih pristojnosti ne določa samo in da morajo sodniki pri odločanju upoštevati veljavno ustavno in zakonsko pravo in splošno priznana pravna načela, kot na primer načelo pravičnosti in humanosti. S tem so določene obvezne normativne meje, ki jih mora spoštovati vsak sodnik.

Kodeks varuje tudi načelo sodnikove notranje neodvisnosti tako, da v procesu odločanja sodnik uporablja pravne norme po svojem prepričanju, kar pomeni, da pravo interpretira na način, ki upošteva prevladujoče razumevanje prava, pravno izročilo in utrjena spoznanja pravne vede. Vendar pa načel sodnikove notranje neodvisnosti ni mogoče razumeti tako, da lahko sodnik z izkrivljeno uporabo prava neustrezno obravnava udeležence v sodnih postopkih ali utemeljuje odločitve, ki jim neupravičeno koristijo, škodijo ali dajejo prednost v postopku.

 

III. NEPRISTRANSKOST

Sodnik opravlja sodniško funkcijo nepristransko in pri tem ne dopušča, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, političnim, ekonomskim ali drugim interesom, njegovim zasebnim vedenjem o spornih dejstvih, javnim zahtevam ali kritikam in drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale videz takega neustreznega vpliva.

Komentar

Kodeks terja sodnikovo nepristranskost pri izvrševanju sodniške funkcije, kar pomeni nepristranskost od prejema zadeve v delo, pri vodenju priprav na obravnavo, in pri vodenju postopkov do končne presoje. Slednja lahko temelji le na podlagi procesnega gradiva, zbranega v konkretni zadevi.

Sodnik mora predlagati svojo izločitev v vseh primerih, v katerih bi bila njegova nepristrankost utemeljeno vprašljiva. Kodeks ne našteva izčrpno izločitvenih okoliščin, saj je sodnikova nepristranskost v prvi vrsti podvržena sodnikovemu samonadzoru in izogibanju kakršnimkoli interesnim konfliktom. Zlasti pri ekonomskih interesih pa se ne upoštevajo le sodnikovi, pač pa tudi interesi tistih oseb, s katerimi živi.

Kodeks poleg dejanske nepristranskosti izrecno varuje tudi videz sodnikove nepristranskosti, kar pomeni, da mora sodnik upoštevati tudi, kako javnost doživlja okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. Sodnik ohranja nepristranski videz z zadržanostjo, s strpnostjo, z neopredeljenostjo do sprejema odločitve in z varovanjem dostojanstva vsakogar.

 

IV. USPOSOBLJENOST

Sodnik stalno skrbi za svojo strokovno usposobljenost.

Komentar

Sodnikova strokovna usposobljenost pomeni, da je sodnik dolžan stalno izpopolnjevati svoje znanje. Pravica do sodnega varstva namreč vključuje tudi pravico vsakogar, da mu sodi primerno izobražen sodnik. Stalno izobraževanje in usposabljanje je temeljni sodnikov poklicni standard. Sodnik se je zato dolžan vključevati v različne izobraževalne programe, širiti svojo pravno razgledanost in odprtost duha. Ta njegova dolžnost traja ves čas njegove sodniške službe. Z vidika načela neodvisnosti zadošča, če vsak sodnik sam oceni, v katere oblike izobraževanja ali usposabljanja se bo vključeval.

Za pravilnost presoje je potrebna tudi sodnikova splošna razgledanost, ki jo zagotavlja s pozornim spremljanjem vseh relevantnih področij družbenega razvoja. Družbeni kontekst sodnikovega usposabljanja odstranjuje skrita nagnjenja ali predsodke glede verskih, spolnih, rasnih, etničnih in drugih vprašanj in tako zagotavlja realno nepristranskost sodnikove presoje.

 

V. PREDANOST

Sodnik izkazuje predanost izvrševanju sodniške funkcije.

Komentar

Sodnik je dolžan izpolnjevati poklicne dolžnosti prizadevno in do skrajnih meja svojih zmogljivosti. Sodnik pa ni brezpogojno na voljo državi, pač pa je brezpogojno predan izvrševanju sodniške funkcije. Dolžan je biti strokovno pozoren na probleme, vzeti si mora čas za to, da zadevo ustrezno reši, skrbeti mora za pripravo na procesna dejanja, podrobno je dolžan preučevati pravno in dejansko stanje v zadevah, ki so mu predložene v reševanje, hkrati pa mora skrbeti, da po nepotrebnem ne zavlačuje postopka in tega ne dovoli tudi drugim udeležencem v postopku. Sodnikova predanost izvrševanju sodniške funkcije je zato temeljni pogoj za učinkovito reševanje sodnih zadev.

 

VI. ZDRUŽLJIVOST

Sodnik se vključuje v dejavnosti, ki krepijo delovanje sodstva, zagotavljajo pravni napredek in razvoj ter prispevajo k izboljšanju pravnega sistema, če s tem ne vzbudi dvoma o njegovi nepristranskosti pri odločanju.

Komentar

Sodniki so kot visoko kvalificirani pravniki v edinstvenem položaju, da lahko prispevajo h krepitvi pravne varnosti. V okviru razpoložljivega časa sodnik lahko neodvisno ali preko sodniških in drugih pravniških združenj ter organizacij, ki so namenjene pravnemu napredku in razvoju, govori, piše, poučuje ali na drug način sodeluje pri pravni dejavnosti, ki pa ne sme biti namenjena izključno posameznikom ali skupinam, ki pred sodiščem uveljavljajo kakšen interes.

Sodnik pri izvrševanju pravne dejavnosti lahko javno nastopa pred organi zakonodajne ali izvršilne oblasti. Mnenje tem organom lahko daje tudi na drug način, toda le v zadevah, ki se nanašajo na upravljanje in delovanje sodstva.

Previdnost pri sodnikovem vključevanju v pravno dejavnost vselej zajema dolžnost vnaprejšnjega opozorila, da gre za njegovo zunajsodno dejavnost, in zavedanje, da se ne bo spuščal v pravne razprave ali izrekal vnaprejšnjih mnenj med sodnim obravnavanjem posameznih zadev in jih ne bo vključeval v sodne odločbe.

 

VII. NEZDRUŽLJIVOST

Sodnik uravnava svoje zasebne ali javne, plačane ali neplačane (“pro bono”) zunajsodne dejavnosti tako, da ne prihaja v nasprotje s svojimi poklicnimi dolžnostmi ali z ugledom in dostojanstvom sodniškega poklica.

Komentar

Pripadnost sodstvu terja določeno sodnikovo zadržanost v zasebnem ali javnem življenju. Sodnik izvaja načelo nezdružljivosti sodniške funkcije tako, da ne sprejme ali ne izvršuje tistih dejavnosti, ki so nezdružljive z javnim zaupanjem v sodnikovo neodvisnost in nepristranost in (ali) ki so nezdružljive s potrebno stopnjo predanosti sodniškemu delu, ki terja odločanje z vso potrebno skrbnostjo in v razumnem roku.

Sodnik pa ne more biti ločen od družbe, zato lahko govori, piše, poučuje ali predava tudi o nepravnih temah in se vključuje v kulturne, športne in druge družbene dejavnosti, če s tem ne ogroža dostojanstva sodniške funkcije in izvrševanja svojih sodniških dolžnosti.

Pod istimi pogoji sodnik lahko sodeluje tudi v različnih iniciativah civilne družbe, v humanitarnih in dobrodelnih ustanovah, če članstvo v njih ne temelji na ekskluzivizmu ali netransparentnosti in če njihova dejavnost ni usmerjena v pridobivanje ekonomskih, socialnih, političnih ali drugih prednosti za člane take iniciative ali ustanove.

Načelo nezdružljivosti je potrebno razumeti in razlagati tudi v razmerju do sodnikove politične vzdržnosti. Slednja ne bi bila ustrezno uveljavljena, če bi sodnik denarno prispeval ali nastopal v prid politične stranke ali samostojnega kandidata za politično funkcijo ali če bi javno podpiral kandidata politične stranke ali samostojnega kandidata, če bi sodeloval na političnih shodih ali zborovanjih, razen takrat, ko izvršuje svojo aktivno volilno pravico z glasovanjem ali če se ne bi odpovedal sodniški službi v primeru kandidature za politično funkcijo.

Sodnik se je dolžan vzdržati tudi vsakršne finančne ali druge poslovne dejavnosti, ki bi se lahko odražala kot neustrezen vpliv na nepristranskost ali ogrožanje neodvisnega sodnikovega položaja. Sodnik mora svoje investicije in druge finančne interese zagotavljati tako, da minimizira število zadev, v katerih bi se moral izločiti iz obravnave. Ne bi bilo v skladu s tem načelom, če bi sodnik ali njegov družinski član oziroma oseba, s katero živi, sprejel kakršnokoli darilo od stranke v postopku oziroma njenega pooblaščenca ali druge osebe, ki bi lahko postala stranka v postopku, ki bi ga vodil, oziroma če bi bilo dano v kakršnikoli povezavi z opravljanjem sodniške službe. Finančna posojila lahko sodnik najema samo pri institucijah, ki so registrirane za tako dejavnost, in če jih pridobi pod pogoji, ki veljajo za osebe, ki niso sodniki.

 

VIII. DISKRETNOST

Sodnik spoštuje načelo poklicne tajnosti glede osebnih, poslovnih in vseh drugih podatkov, za katere je izvedel pri opravljanju svoje funkcije.

Komentar

Varovanje dostojanstva, integritete ter zasebnosti fizičnih in pravnih oseb je osrednje etično načelo sodnikovega poklicnega delovanja. Sodnikova diskretnost zato ne zajema le dolžnega varovanja tajnosti in zaupnosti tistih podatkov, do katerih javnost sploh nima dostopa. Sodnik ne zbira podatkov, ki so osebne, poslovne ali druge narave, če niso relevantni za obravnavo in presojo, niti takih podatkov ne razkriva zunaj postopka obravnavanja. Kadar mora na take podatke opreti svojo odločitev, je sodnik dolžan na ustrezno diskreten način zavarovati dostojanstvo in zasebnost vsakogar pri ustni razglasitvi ali v pisnem odpravku sodne odločbe.

 

IX. ODNOS

Sodnik vzpostavlja in vzdržuje korektne in spoštljive odnose s sodelavci in z udeleženci v postopkih.

Komentar

Sodnikov odnos do sodelavcev temelji na spoštovanju in enakopravnosti. Sodnik s korektnimi odnosi prispeva k ustvarjanju vzdušja, ki omogoča uspešno delovanje sodišča. Sodnik je dolžan prenašati svoje znanje in izkušnje na mlajše sodelavce in pripravnike.

Sodnikom porotnikom je dolžan pomagati pri opravljanju njihove funkcije.

Sodnik vzdržuje korektne in spoštljive odnose tudi z drugimi udeleženci v postopku (odvetniki in drugi pooblaščenci, državni tožilci, državni pravobranilci in drugi) in s tem zagotavlja strokovno in racionalno delo. Če udeleženec v postopku ne spoštuje sodnikovih opozoril, se sodnik ne spušča v polemiko in se izogiba osebnemu zaostrovanju ter ravna v skladu s svojimi pooblastili.

 

X. UGLED

Sodnik z osebnim zgledom varuje ugled sodstva in se v vseh svojih dejavnostih izogiba neustreznemu ravnanju ali obnašanju.

Komentar

Kodeks sodnika zavezuje, da ustrezno uravnava svoje ravnanje in obnašanje v službi in zunaj nje, s čimer varuje neoporečnost sodstva in zagotavlja zaupanje javnosti v sodstvo. Vzdrževanje prestižnosti sodniške službe je ključno za ohranjanje sistema oblasti, v katerem sodna oblast deluje neodvisno od zakonodajne in izvršilne. Sodnik zato ne sme dopustiti, da bi njegova družinska, socialna ali druga razmerja vplivala na njegovo presojo ali na njegovo obnašanje na način, ki ne bi bil skladen z dostojanstvom in ugledom sodniškega poklica. To skladnost zagotavlja z doslednim spoštovanjem tega kodeksa.

Ker sodnik z osebnim zgledom skrbi za varovanje ugleda sodstva, je upravičen in dolžan to terjati tudi od vseh drugih oseb, s katerimi ima stike pri opravljanju sodniške funkcije.