Predstavitev društva

PREDSTAVITEV DRUŠTVA

Slovensko sodniško  društvo je bilo ustanovljeno na občnem zboru sodnikov dne 24.4.1971 na Otočcu pri Novem mestu in je eno prvih sodniških društev v tem delu Evrope. Ob ustanovitvi je sprejelo Pravila društva, na občnem zboru 7.10.1972 pa Kodeks sodniške etike. Društvo je prostovoljna, nepolitična in nepridobitna organizacija sodnikov in upokojenih sodnikov v Republiki Sloveniji, ki deluje v javnem interesu. To je prepoznalo tudi Ministrstvo za pravosodje, ki je društvu  leta 2020 podelilo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju pravosodja. V okviru društva deluje  8 strokovnih sekcij. Od leta 1994 dalje je Slovensko sodniško društvo član Evropskega sodniškega  združenja (European Association of Judges – EAJ) in Mednarodnega sodniškega združenja (International Association of Judges – IAJ).

Zgodovina društva

Pobuda za ustanovitev sodniškega društva je bila dana leta 1970 na zboru sodnikov Okrožnega gospodarskega sodišča v Kopru. S predlogom za ustanovitev društva z glavnimi programskimi točkami in nalogami društva so bili seznanjeni sodniki vseh sodišč, ki so na zborih sodnikov izvolili delegate v iniciativni odbor za ustanovitev društva z imenom Slovensko sodiško društvo.  Iniciativnemu odboru je od vsega začetka predsedoval dr. Svetozar Polič, ki je po ustanovitvi društva  24.4.1971, postal njegov prvi predsednik.  Na tem zboru pa so bila sprejeta tudi Pravila društva, v društvo pa se je včlanilo 90 odstotkov sodnikov. Društvo je na občnem zboru dne 7.10.1972 sprejelo tudi Kodeks sodniške etike, takrat prvi v bivši skupni državi in eden redkih v svetu.

Neodvisnost sodnikov ni njihov privilegij, temveč je jamstvo spoštovanja člevekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika v vsaki demokratični pravni  državi. Neodvisnost sodnikov je ključni element vladavine prava, saj zagotavlja vsakomur pravico do poštenega sojenja.

Takoj po ustanovitvi  si je društvo začelo prizadevati za sistemsko ureditev vseh tistih vprašanj, od katerih ureditve je odvisen status sodnika, da bi bila objektivno zagotovljena njegova neodvisnost.  Zavedajoč se pomena sodnikove neodvisnosti, se je društvo že v sedemdesith letih 20. stoletja v razpravi o ureditvi sodstva v novi zvezni in republiški ustavi glede trajanja  mandata odločno zavzelo  za sodniško stalnost in proti ponovni izvolitvi.  Čeprav s svojim stališčem o nujnosti trajnega sodnikove mandata ob spremembi ustav v letu 1974 ni uspelo, pa je doseglo, da je bila v končnem besedilu ustave pomembna določba, po kateri se sodnike rednih sodišč voli in razreši na način, pod pogoji in po postopku, ki poleg drugega zagotavljajo tudi »neodvisnost pri sojenju«, kar je veljalo tudi za ponovno izvolitev. Na podlagi te ustavne določbe je na predlog društva v republiški Zakon o rednih sodiščih prišla določba, da se »mora sodniku, ki mu je potekel mandat in ki se je prijavil na razpis, ne predlaga pa se ga v ponovno izvolitev, dati možnost, da se pred volitvami izjavi o razlogih, zaradi katerih se ga ne predlaga v izvolitev«. Ta določba ni več dopuščala, da se nekega (za oblast nezaželenega) sodnika ne izvoli, ne da bi bilo treba to utemeljiti. V osemdesetih letih 20. stoletja  je društvo z jasnimi argumenti  uspelo v prizadevanjih za trajni mandat sodnikov kot ključno zagotovilo neodvisnosti sodnika  in končno smo sodniki v novi Ustavi Republike Slovenije dobili zagotovljen trajni mandat. Tudi ustanovitev Sodnega sveta je bila izključno ideja društva, ki se je glede na številne pretekle izkušnje dobro zavedalo pomena in vloge takšnega sui generis organa za delovanje sodstva. V devetdesetih letih 20. stoletja, po osamosvojitvi in ustanovitvi nove države je društvo preko svojih predstavnikov kot številnih sodnikov, sodelovalo pri pripravi ustave in številnih novih zakonov; na pobudo društva se je začel projekt o alternativnem reševanju sporov -mediaciji. V 21. stoletju se je okrepilo prizadevanje društva za ureditev takšnega plačnega položaja društva, ki ustreza zahtevnosti in odgovornosti fukcije, ki jo sodniki opravljajo (materialna neodvisnost sodnika).

Namen in naloge društva

Namen in naloge društva so predvsem: utrjevanje in varstvo sodnikove neodvisnosti in samostojnosti pri izvrševanju sodniške funkcije; varovanje ugleda, poklicnih in drugih interesov svojih članov; zavzemanje za spoštovanje pravnih vrednot in doseganje višje stopnje demokratične pravne kulture; skrb za vsestransko strokovno izobraževanje; razvijanje kolegialnih in prijateljskih odnosov med kolegi; sodelovanje z drugimi organizacijami sodnikov in pravnikov doma in v tujni  ter včlanjevanje v takšne organizacije v domovini in tujini.

Društvo dosega svoj namen: z delovanjem članov, svojih organov in delovnih teles v okviru njihovih pristojnosti in pooblastil; s sprejemanjem stališč o posameznih vprašanjih v zvezi s cilji in nalogami društva, objavljanjem stališč, z dajanjem pobud in predlogov; organiziranjem predavanj, strokovnih srečanj; z izdajanjem in sodelovanjem pri izdajanju publikacij, ki obravnavajo naloge in položaj sodstva; s seznanjanjem članov s sklepi in stališči organizacij v državi in tujini, katerih član je Slovensko sodniško društvo.

Članstvo

Člani društva so lahko sodniki in upokojeni sodniki, ki izpolnijo in podpišejo izjavo o vstopu v društvo in redno plačujejo članarino, spoštujejo sprejete odločitve organov društva in varujejo ugled društva.

Organizacija društva

Naloge društva izvajajo člani ter organi društva in sekcije. Organi društva so: občni zbor, izvršni odbor, predsednik društva, tajništvo, nadzorni odbor in častno razsodišče. Društvo ima stalni odbor za stike s tujino, in več sekcij po posameznih strokovnih ali drugih interesnih področjih.